Zbirka kratkih zgodb je moj knjižni prvenec. Nekatere zgodbe iz knjige so že dosegle vidnejše uvrstitve na literarnih natečajih.
Če vam je čas pomembna vrednota, bodo kratke zgodbe potešile vaše bralske apetite. Posamično zgodbo namreč lahko hitro preberete, pri tem pa doživite ravno tolikšno stopnjo vznemirjenja in napetosti, kot bi brali daljši roman.
Zgodbe, ki bi prav lahko bile resnične, so obdane s črno-belimi avtorskimi fotografijami. Ta vizualni učinek bralca (nehote) opominja na kontrastne situacije, ki jih včasih ponudi življenje. Spremlja jih spremna beseda pisatelja Toneta Partljiča.
Zbirka vsebuje osemnajst kratkih zgodb, ki se dogajajo v znanih in manj znanih krajih naše dežele. Morda tudi v vašem?
Knjiga je na voljo v:
Za izposojo jo dobite v vseh večjih slovenskih knjižnicah.
Intervju z novinarko Bojano Šrajner Hrženjak za Radio Agora:
Recenzija knjige na www.dobreknjige.si:
Recenzija knjige v Literarni lekarni:
Recenzija knjige na bralnem blogu Ajda naklada:
Zgodba “Čudež srca” predvajana v oddaji Literarni nokturno na radiu ARS (Radio Slovenija 3):
Recenzija knjige v reviji Dialogi:
Knjigo sem prebrala v enem dnevu. Nisem jo mogla odložiti. Všeč so mi bile vse zgodbe, v vsaki se lahko najdeš. Tako boleče resnične, žalostne, pa tudi komične. Vse, kar ti lahko da življenje. Bilo je kratko, a sladko. Z veseljem bom od avtorice še kaj prebrala.
-Sabina-
Zelo na kratko: I LOVE IT!
-Mojca-
Všeč mi je, kako se zgodbe razvijajo in peljejo like v nepričakovano smer. Vzbujajo veliko emocij, ravno zaradi tega menim, da ima pisateljica res talent za pripovedovanje zgodb.
-Boris-
Berem knjigo in ne morem biti ravnodušna ob vseh teh pretresljivih, a hkrati fantastičnih zgodbah. Odlično delo!
-Eva-
Prebral, hitro in tekoče, kar je pohvala že sama po sebi. Kajti nisem eden tistih, ki se hoče s knjigo mučiti, vaše zgodbe pa so mi lepo tekle. Po začetku je kazalo, da bo temno, še temneje, ampak super za humorne vložke (Timotej in njegovo menjavanje imena) ali sladko-grenke (Brane na vasi in žurki), pa za optimizem, ki pride skozi.
-Miha-
Krasna knjiga. Zgodbe, v katerih lahko vsak najde košček svojega življenja.
-Marijana-
Avtorica se v svojem drznem prvencu predstavi z osemnajstimi zgodbami, ki jih je dodatno obogatila s svojimi fotografijami. Pisatelj Tone Partljič v spremni besedi zapiše, da njeno pisanje prinaša svež veter - in res vas bo branje prevetrilo s provokativnimi pogledi na sedanjost, ki so obravnavani prek junakov z družbenega roba. Avtorica se ne boji spregovoriti o zasvojenosti, duševnih motnjah, alkoholizmu, nasilju, smrti, izgubi in žalovanju, a te teme raziskuje na sočuten način, z željo po razumevanju brez obsojanja. V zbirki je najti tudi nekaj humorja, ki obenem predstavlja piker komentar današnjega sveta, obsedenega z videzom in imetjem. Zgodbe razgrnejo tudi intimnejše sfere posameznikov, ki se morajo v tem svetu znajti, v njem odraščati in se starati, pri tem pa ves čas sprejemati odločitve. Pa je res vse v njihovih rokah ali so prepuščeni milosti (in nemilosti) usode?
-Sanja Podržaj za revijo Bukla-
Priporočam v branje vsem, tudi tistim, ki imate manj časa in bi prebrali le zgodbo ali dve sem in tja. Takšna knjiga je za to perfektna!
-Ajda iz knjižnega bloga "Ajda naklada"-
... Januarska žetev ima veliko širši domet, kot se zdi ob površnem pregledu. Čeprav so teme težke, same zgodbe niso 'težko' branje. Depresija in anksioznost se skrivata v ozadju marsikatere zgodbe, a hkrati nobena od njih ni 'zamorjena'. Pretežno tragične scenarije zna avtorica prekiniti z ravno pravšnjo mero drugače zasnovanih zgodb, ki imajo včasih tudi srečen konec in vedrejšo, s humorjem prepojeno plat, s tem pa nam pušča nekaj upanja, da bo nazadnje vse dobro. Pisateljica je že v svoji prvi knjigi pokazala tudi smisel za ravno pravšnje doziranje opisovanja detajlov, ki zgodbi služijo in nam karakterje osebno približajo, hkrati pa z njimi ne pretirava do te mere, da bi pričela bralca utrujati. ...
-Matija Štumberger za Dobreknjige.si-
...A čeprav so zgodbe žalostne in temačne, Mika zna videti preko bolečine svojih junakov v njihova srca. Ravno zato je v njih nekaj, kar vleče k branju. In to je njihov svetli odsev...
-Alenka Štrukelj za Literarno lekarno-
Osemnajst zgodb se razprostira po različnih literarnih poljih. Kratke, a vendar tako globoke, da bralec pogosto išče svojo sapo. In kjer bo bralčeva žetev vse prej kot predvidljiva.
Zgodbe ne temeljijo na resničnih dogodkih ali osebah in vsakršna podobnost z resničnimi dogodki ali osebami je zgolj naključje.
Tako kot vse dobre zgodbe, naj se tudi moja prične s »pisalo se je leto«. Pisalo se je leto 1959. Leto, ko švicarski volivci na referendumu zavrnejo volilno pravico za ženske; ko Fidel Castro postane doživljenjski kubanski predsednik vlade in ko zaradi zlorabe drog za vedno utihne angelski glas čudovite Billie Holiday. Bilo mi je šestnajst let. Povprečna mlada dama iz povprečne družine, ki je zašlo v nadpovprečne težave.
Pogled ponovno usmeri po sobi. Torbico ugleda ob steklenici vermuta. Tako odločno je zakorakala v ta večer, sedaj pa postopa po dnevnem prostoru, kot da ne ve, kam točno naj se da. To jo ujezi, ker ni v njeni navadi obotavljati se. Pograbi torbico in v misli ji šine, da nima rokavic. Elegantnih črnih rokavic, kot jih ima Audrey Hepburn na kultni fotografiji, kjer pozira v črni obleki, z lasmi spetimi v figo in cigareto v držalu. Počasi se odmaje po stopnicah nazaj v garderobno sobo.
Pred lanskim božičem je v avtomobilski nesreči izgubila moža. Kuhano vino ji ne diši več, prav tako ji slabost povzroča cerkveno kadilo. Bog se ji je priskutil, vzel ji je steber življenja in jo pahnil v globoko brezno temnih misli. Ni razumela, kako lahko dopušča toliko trpljenja, ko pa je vsemogoč in prav vse kocine na telesu so se ji postavile po konci, ko je zaslišala: »Vse se zgodi z razlogom.« »S kakšnim razlogom je vzel očeta otrokom?! S kakšnim razlogom mi je vzel moža?!« se je razburjala v krču nerazumevanja.
Ta kratka proza je sveža in skoraj nepričakovano sodobna, celo aktualna in provokativna. Današnjo družbo in življenje avtorica obravnava kar na meji družbenega roba, njeni junaki so, ko dobro pregledamo, vendar morilci in samomorilci, alkoholiki, psihotiki in psihopati, zasvojenci z mamili, vojak s »sindromom fronte« iz balkanske vojne ipd. Vendar to ni tako imenovana črna kronika, ampak prava proza. (Tone Partljič)
2023:
2024:
Krajše zgodbe sem pisala že v mladosti, nato sem se zaljubila še v fotografijo in delovala predvsem na tem umetniškem področju. Vsebine sem najprej ustvarjala v okviru svojega bloga, zatem pa več let pisala kolumne za znano slovensko revijo. Leta 2020 sem na izobraževanju »Živa beseda« spoznala pisatelja Toneta Partljiča, ki je postal moj mentor. Med meni ljubšimi pisatelji so poleg velikanov slovenske književnosti še ruski in francoski književniki. Pravijo, da sem spretna v ustvarjanju drame na papirju. Z Januarsko žetvijo debitiram v slovenskem književnem prostoru, medtem pa zaključujem roman, osupljivo družinsko dramo, v katere širino se nevede vplete glavna junakinja.