Zgodba neke mladosti
Tako kot vse dobre zgodbe, naj se tudi moja prične s »pisalo se je leto«. Pisalo se je leto 1959. Leto, ko švicarski volivci na referendumu zavrnejo volilno pravico za ženske; ko Fidel Castro postane doživljenjski kubanski predsednik vlade in ko zaradi zlorabe drog za vedno utihne angelski glas čudovite Billie Holiday. Bilo mi je šestnajst let.
Ura odbije devet
Pogled ponovno usmeri po sobi. Torbico ugleda ob steklenici vermuta. Tako odločno je zakorakala v ta večer, sedaj pa postopa po dnevnem prostoru, kot da ne ve, kam točno naj se da. To jo ujezi, ker ni v njeni navadi obotavljati se. Pograbi torbico in v misli ji šine, da nima rokavic. Elegantnih črnih rokavic, kot jih ima Audrey Hepburn na kultni fotografiji, kjer pozira v črni obleki, z lasmi spetimi v figo in cigareto v držalu. Počasi se odmaje po stopnicah nazaj v garderobno sobo.
Čudež srca
Pred lanskim božičem je v avtomobilski nesreči izgubila moža. Kuhano vino ji ne diši več, prav tako ji slabost povzroča cerkveno kadilo. Bog se ji je priskutil, vzel ji je steber življenja in jo pahnil v globoko brezno temnih misli. Ni razumela, kako lahko dopušča toliko trpljenja, ko pa je vsemogoč in prav vse kocine na telesu so se ji postavile po konci, ko je zaslišala: »Vse se zgodi z razlogom.« »S kakšnim razlogom je vzel očeta otrokom?! S kakšnim razlogom mi je vzel moža?!« se je razburjala v krču nerazumevanja.